Igranje video iger je danes ena izmed najbolj priljubljenih družabnih aktivnosti, ki pa, še posebej, če igramo prek spleta, zahteva neko mero komunikacije. Ali je to komunikacija s prijatelji, neznanci, pogovor prek aplikacije Discord o tem, kako je šel naš dan, ali pa enostavno sprotno planiranje poteka igre.
A komunikacija v igrah včasih zaide stran od njenega prvotnega namena – komuniciranja o poteku igre – v manj zdrave vode. Flamanje ali podžiganje, obtožbe, žaljivke, grožnje, inting ali namerno umiranje likov v igri, grifanje, seksistične in rasistične izjave ter vsi drugi stavki, ki jih nikoli zares ne bi zmogli izreči osebi iz oči v oči. Komunikacija v igri postane toksična.
Sodeč po raziskavi razvijalske platforme Unity danes kar dve tretjini igralcev poroča, da so že bili sami tarča neprimernih komentarjev med igranjem video iger. Posledično gamerji pogosto tako vedenje v igrah normaliziramo in celo jemljemo kot nekaj, kar je preprosto del igre. Mnogi si mislimo: »Saj to spada zraven, a ne?«
A toksično vedenje v igrah ne prinaša samo težav med igranjem (študija LoL iger je pokazala korelacijo toksičnega vedenja v igrah z večjo verjetnostjo izgub), ampak lahko pogosto svojo toksičnost prenese tudi na naše življenje stran od zaslona. Igralci, ki so deležni večje količine toksičnega vedenja, poročajo o višji verjetnosti doživljanja občutkov anksioznosti in osamljenosti. Še posebej igralke, ki zaradi seksističnih izjav pogosto razvijejo odpor do komuniciranja nasploh. V igrah raje ostanejo anonimne, ne vstopijo v interakcijo ali pa se od igre popolnoma odstranijo.
Razvijalci se seveda trudijo nasloviti toksičnost igranja (bani, sistemi poročanja, kazni), a prava sprememba bo prišla od nas samih. Od igralcev. Naša naloga je, da dvignemo nivo komunikacije in poskrbimo, da se premakne od toksičnosti k bolj razumni komunikaciji. To ne pomeni, da humor v igrah ni več dovoljen, pomeni samo, da naj bo ustrezen in ne presega mej dobrega okusa.
Kako to naredimo? Začnimo pri sebi. Vprašajmo se: Kakšna je moja komunikacija v igrah? Kaj jaz naredim, ko me v igri nekdo frustrira? Kako se odzovem, ko vidim, da je na udaru nek drug soigralec? Pri tem bodimo kritični do sebe. Nekatere šale in komentarji se nam mogoče v danem trenutku zdijo sprejemljive, a ko si damo trenutek za premislek lahko hitro vidimo, da tak načinni nujen.
Če smo v tem trenutku frustrirani nad soigralcem in nas nekaj v igri razjezi, si dajmo trenutek za dihanje in se vprašajmo: Kaj je naš namen tega komentarja? Želim, da zmagamo? Če ja, potem žalitve ne bodo prinesle rezultatov, le poslabšale bodo počutje in zagrenile igro. V tem primeru si vzemimo tudi premor od igranja. Namen video iger sta sproščanje in zabava, ne pa stres in frustracija.
League of Legends igralci toksičnost o kateri govorimo radi povzamejo v frazi “Love the game, but hate playing it.” Naslovimo to neprimerno, žaljivo vedenje in zadevo spremenimo v “Love the game, and love playing it.”
Avtor: Rok Gumzej
